Veliko žvepla vstopa v atmosfero na površini oceanov po poti dimetilsulfida (DMS). Njegov vpliv je znaten, od kislega dežja do globalnega segrevanja ozračja. Kot bio.com povzema pravkaršnje poročilo revije Science je skupini raziskovalcev pod vodstvom mikrobne ekologinje Mary Ann Moran pri dveh skupinah bakterijskega planktona uspelo dokazati »stikalni« gen, ki s preklapljanjem omogoča presnovo dimetilsulfoniopropionata (DMSP) do DMS ali do drugih žveplovih spojin, ki ne prestopajo v atmosfero in torej klimatsko niso aktivne.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Če imam v spominu pravilno zapisano, je žveplo v atmosferi manj obstojno, in prej pade nazaj na zemljo z dežjem (kar ne velja za CO2), zato so epizode kislega dežja bolj lokalizirane, kot naprimer globalno segrevanje zaradi poviševanja CO2-ja. To na stran, ne vem kako obstojen je DMS v atmosferi.
OdgovoriIzbrišiJe pa spojina dokaj zanimiva. DMSO uporabljajo naprimer pri zmrzovanju, za nekatere morske ptice so predlagali, da naj bi zaznavali to substanco pri iskanju hrane (kjer naj bi bilo veliko alg, ki sproščajo DMS, naj bi bilo tudi več njihove hrane, ki je nekoliko višje po prehrambeni lestvici).