26 julij, 2014

Chikungunya v ZDA

Ameriške epidemiologe je letos presenetil pojav obolenja Chikungunya (beri: čikungunja), ki je sicer obolenje znano v tropskih območjih Afrike in ga prenašajo komarji. Javljajo o dveh primerih na Floridi in širjenje tudi v Karibe. Bolezen prenašajo med drugimi tudi tigrasti komarji Aedes albopictus, ki se v zadnjih letih v povečani meri širijo tudi pri nas. Znani so kot prenašalci različnih virusnih obolenj kot so mrzlica zahodnega Nila, denga, rumena mrzlica in zgoraj omenjena čikungunja. V Sloveniji teh nalezljivih bolezni k sreči (še) ni, čeprav so lani virus zahodnega Nila dokazali v krvi bolnika, ki je prebolel prehladno obolenje. Za tigrastega komarja je značilno, da je samica (pikajo kot pri avtohtonih komarjih samo te) nadelžna predvsem preko dneva, pik pa pušča močno rdečino in srbečico. Več o komarjih, ki se razmnožujejo v stoječih vodah, imenujejo jih zato tudi kontejnerski komarji, lahko preberete tukaj. Prav zaradi značilne ekologije razmnoževanja komarjev je treba pri omejevanju nadloge, ki jo predstavljajo komarji, preprečevati zastajanje vode npr. v lužah pa v odpadni embalaži zlasti so znane kot kotišče komarjev odvržene avtomobilske pnevmatike.  

17 julij, 2014

Populariziranje znanosti

Razširjanju znanstvenih dognanj v javnosti je namenjen portal PUBLISCIZE. Vključite se lahko kot raziskovalec, ki želi širiti svoja spoznanja, kot organizacija, ko to želi v širšem kontekstu ali kot znanstveni navdušenec, ki želi spremljati aktualna sporočila.

16 julij, 2014

Dodaten poziv k previdnosti

Dr. Marc Lipsitch je profesor epidemiologije in direktor Centra za dinamiko kužnih bolezni na Harvard School of Public Health. Ti podatki so nedvomno reference, ki dajejo še dodatno težo  njegovemu nedavnemu prispevku v New York Timesu, kjer opozarja na grožnje, ki prihajajo lahko tudi iz svetovnih raziskovalnih ustanov. Grožnje zaradi nevarnosti razširjanja kužnih bolezni iz laboratorijev. Celo najuglednejši niso varni pred napakami, kot je bilo predstavljeno tudi že na tem blogu >tukaj in >tukaj.

V podporo svaril, ki prihajajo iz različnih virov je N.Y. Times nedavno objavil še nov dokaz malomarnega ravnanja z najnevarnejšimi mikroorganizmi. V laboratoriju Nacionalnih institutov za zdravje (National Institutes of Health) v Bethesdi so našli epruvete z oznako, da vsebujejo virus črnih koz, kar je kasneje potrdila preiskava v CDC. Zadeva je toliko resnejša, ker gre za vrsto patogenega dejavnika, ki ga, potem ko so bile črne koze kot bolezen v svetu iztrebljena, smejo nadzorovano hraniti zgolj v dveh svetovnih laboratorijih, v ZDA in v Rusiji.        

11 julij, 2014

Dogodki v CDC opozarjajo

Ob nedavnem varnostnem spodrsljaju v ameriških CDC laboratorijih, ki sem ga že omenil, zdaj mediji poročajo o nadaljnjih nerodnostnih v tej vrhunski in referenčni instituciji v preteklih letih. Poročila naj ne bi sprožala preplaha, bodo pa gotovo dobro navodilo za vse podobne ustanove pri preverjanju njihovih lastnih praks.

28 junij, 2014

Ebola ne odjenja

Tokratni izbruh ebole postaja največji v beleženi zgodovini te bolezni, poroča v najnovejšem sporočilu ameriška zvezni institut CDC. Potem ko so bili 21. marca letos javljeni prvi primeri bolezni v Gvineji se je nekaj jasneje pojavila bolezen še v sosednji Liberiji in potem še v državi Sierra Leone. Na dan 18. junija je reagistriranih 528 primerov z 337 smrtnimi izidi, kar pomeni 64% smrtnost. Doslej največji izbruh je bil v letih 2000 in 2001 v Ugandi z 425 primeri in 53% smrtnostjo. WHO je zaradi resnosti položja tokrat že tudi zaprosila za pomoč organizacije, ki imajo ekspertizo in kadrovske kapacitete, da podprejo lokalne oblasti pri koordinaciji ukrepov. Velika problema sta dolgo zadrževanje virusa v preživelih in načini oskrbovanja umrlih pri lokalnih obpogrebnih navadah. Ena od neznank tokratnega izbruha je njegov izvor; kaže, da so primarni vir rastlinojedi netopirji, kasneje pa se seveda bolezen prenaša ob nezaščitenem stiku s telesnimi tekočinami obolelih.

24 junij, 2014

Nesreča nikoli ne počiva

Mediji so nas presenetili z nenavadno vestjo o nesreči, ko je bilo pred dnevi v CDC laboratorijih v Atlanti (ZDA) 75 raziskovalcev izpostavljenih potencialni okužbi z živimi bakterijami Bacillus anthracis.  Nesreča naj bi se zgodila ob prenosu bakterij iz laboratorija z visoko zaščitno stopnjo v laboratorij z nižjo varnostno stopnjo, pri čemer pa mikrobne celice niso bile ustrezno inaktivirane. Vse sodelavce, ki so bili potencialno ogroženi, so zaščitili z antibiotikom in z antraksovo vakcino. 

15 junij, 2014

Rokovanje in zdravje…

Naletel sem na zanimiv zapis, v katerem avtor predstavi razmislek čemu bi se naj v zdravstvenih ustanovah ljudje izogibali rokovanja. Res je, da je nudenje roke star civilizacijski običaj, ko s ponujeno neoboroženo roko želimo zbuditi zaupanje pri tujcu oz. obiskovalcu. Rokovanje je s časom nadgradilo miroljubni pomen še z dobronamernostjo. Ta gib brez dvoma vsebuje pomirljivo konotacijo, s katero prav zdravnik pri pacientu izzove zaupanje in mu na nek način tudi posreduje občutenje sočutja. In vendar je prav koncentracija patogenih dejavnikov v okolju zdravstvenih ustanov dovolj tehten argument, da je izogibanje rokovanju vendarle izbira manjšega zla proti riziku, ki so mu ljudje v tem okolju izpostavljeni. Prenos infekta z rokami je pač ena najpogostejših oblik njegovega razširjanja.           

29 maj, 2014

Ko je pri cepilni zaščiti javno pred zasebnim…

Z užitkom sem prebral zapis Jennifer A. Anyaegbunam na blogu KevinMD.com. Navdušilo me je zavedanje poslanstva nekoga, ki je, kot sama navaja, še študentka medicine pa je kot kaže že v stiku s pacienti in jim pogumno skuša pomagati pri odločanju za vakcinalno zaščito. Posebno pozorno in pravzaprav s presenečenjem sem prebral tudi povezan komentar dopisnika LAT Michaela Hiltzicka, cit.: “The lesson of all this is that vaccination is not an individual choice to be made by a parent for his or her own offspring. It’s a public health issue, because the diseases contracted by unvaccinated children are a threat to the community”,  ko pogumno postavi javni interes pred zasebnega in ostro napade protivakcinalne aktiviste, ki jim daje hrbet relativno liberalna praksa vakcinalne zaščite v ZDA.

23 maj, 2014

Novorojenčki se ne rodijo sterilni

Skozi celotno 20. stoletje je veljalo, skoraj kot dogma, prepričanje, da se novorojenčki rojevajo sterilni. Da jih naselijo prvi mikroorganizmi šele pri prehodu skozi porodni kanal in seveda kasneje, ob stiku s širnim svetom. Carl Zimmer nam zdaj na svoj značilni poljudni način predstavi razvoj povsem drugačnega razmišljanja v svojem članku v NYT.

Sprašujem pa se, ali bomo zdaj morali revidirati rezultate številnih raziskav na brezkličnih živalih iz prejšnjega stoletja, ki so bile osnova t.i. reje gnotobiotskih preskusnih živali.

20 maj, 2014

S spletom na kongresu ASM v Bostonu

Na FB spletni strani Microbeworld lahko spremljate video pogovore o težiščnih temah na letošnjem kongresu Ameriškega mikrobiološkega društva v Bostonu.

10 maj, 2014

Osebni genomski projekt (PGP) raste

Ameriški osebni genomski projekt (Personal Genome Project – PGP) uspešno raste, kot lahko preberemo v NYT. Potem ko je leta 2005 pričel z 10 udeleženci (med njimi so bile tudi znane osebnosti) jih je danes vključenih že 3.360. V projekt želijo vključiti 100.000 prostovoljcev. Njihovi podatki: genetski, mikrobiomski, zdravstveni in drugi bi bili javno dostopni, seveda ob zakriti identiteti.

03 maj, 2014

Cepljenje je tudi za odrasle

40.000 ljudi umre letno v ZDA zaradi bolezni, proti katerim se bi lahko zaščitili s cepljenjem, nam pove kratek prispevek na strani Ameriškega društva za mikrobiologijo – ASM. Ne bi govoril v tem trenutku o razlogu, ki je gotovo močan in je posledica nerazumnega aktivizma proticepilcev. Dobršen del razlogov je še vedno vezan tudi na neznanje, ker ljudem manjkajo odgovori na nekatera ključna vprašanja:

  • Kaj so cepiva in kako delujejo?
  • Čemu se morajo cepiti tudi odrasli?
  • Kako cepljenje odraslih pripomore k zdravju naših otrok?
  • Ali so cepiva varna in kako to vemo?

Na omenjeni spletni strani si lahko ogledate poročilo Adult Vaccines – A Grown Up Thing to Do, kjer najdete odgovore na ta vprašanja.

01 maj, 2014

CDC portal s podkasti

Včasih kakšnemu tekstu raje prisluhnem, kot ga preberem. Posebno koristni pa so posnetki govorjenega teksta, kadar nam je branje oteženo npr. na potovanju, ob neugodnih svetlobnih razmerah ali ob ne premočnem a motečem hrupu v okolju. Takrat so dobrodošli govorjeni teksti, ki jih najdemo v različnih podkastih. Tak koristen naslov za podkaste o zdravstvenem varstvu najdete na CDC spletu na njihovi strani Podcasts at CDC. Nekaj prav koristnih posnetkov sem našel tam. 

29 marec, 2014

Kaj je mikrobiom že prinesel?

Naj se lotim razmišljanja o mikrobiomu, predvsem o njegovi komponenti v prebavilih, bolj pragmatično; deloma zato, ker celotnega biokemijskega ozadja presnovne fiziologije ne obvladam dovolj, da bi ga lahko uporabljal v argumentaciji, na drugi strani pa pogrešam v razpravah na trenutni ravni znanja premalo posluha za splošno evolucijsko presojo fenomena. Tudi v luči vpliva prehranskih vzorcev naših prednikov. Je pa nekaj točk, kjer se že z današnjo ravnijo znanja o mikrobiom(u)ih lahko okoristimo, celo ukrepamo. Zlasti ker je vloga mikrobioma v evoluciji vseh simbiontsko odvisnih organizmov (takšna pa so pravzaprav vsa organizemska občestva) nedvomna. Prepričan sem, da je odhod novorojenčka iz startnega bloka na njegov življenjski kros nujno potrebno podpreti s čim kvalitetnejšim mikrobiomom. Na današnji ravni znanja velja, da je najboljši mikrobni vcepek tisti, ki mu je zagotovljen s strani matere ob klasičnem porodu, nato pa v nadaljevanju z dojenjem, jutri pa bo to morda že determiniran farmacevtski pripravek. Druga, dovolj realna uporabnost novih znanj je uveljavitev spremembe doktrine pri uporabi antibiotikov in podpora antibiotske terapije s pro/preobiotično spremljevalno terapijo, čeprav je ta cilj bolj vprašljiv, saj že ima karakteristike poseganja v »black box«. Tretja domena uporabnih rešitev je vključevanje pro/prebiotskih pripravkov v zdravljenje disbiotičnih stanj (naj omenim samo obetavne rezultate s fekalnimi transplantati). Tu, kot v prejšnji kazuistiki, je v dragoceno pomoč mogoče vključiti mikrobno profiliranje črevesne vsebine, ki je v svetu že marsikje del diagnostične palete (http://www.gdx.net/product/10150). Četrta pa je danes zelo popularno, empirično prilagajanje prehranskih modelov, kjer je seveda black box riziko še toliko večji. Značilen primer razhajanja v pristopu je soočanje različnih modelov od »low carb«, preko vegetarijanskih do veganskih diet. Vse te seveda imajo učinek, saj je dokazljivo mogoče s prehranjevanjem spreminjati mikrobiom, celo relativno hitro, vendar končne napovedi učinkov na meta nivoju, vključno s sicer zelo zanimivimi, a vendarle vprašljivimi fenomeni na »gut-brain axis« so neprepričljive. Razne zelo fiksirane prehranske »promikrobiomske« sheme so še vse premalo podprte s statistično analitiko.

Vedno poudarjam, da me navdušuje intenzivnost raziskovanja mikrobioma, vendar moramo zaradi izkušenj pri podobnih »hype« projektih vključiti varovalke. Najprej, da se ne povampirijo različni »zaslužkarji« saj tudi znanost ni cepljenja proti tej nevarnosti. Nato, da ne nastane na tej točki nekritično »verovanje«, ki nujno potem pripelje do različnih prerokov, ti pa lahko naredijo dobri nameri veliko škodo. Zlasti v ZDA so npr. na tem področju zacveteli številni projekti; nič ni hudega da so konkurenčni, saj konkurenčnost izčiščuje, vendar projekti niso vedno enako kvalitetno preverjeni v tezah. Zaradi tega pa bo zopet lahko, ob delnih polomijah, ki bodo nujna posledica, trpela sama osnovna ideja. Težava pri vseh genomskih projektih je, da so neenakomerno podprti z metodološkim znanjem. Tak je npr. problem s človeškim genomom ter uvajanjem njegove rabe v personalno medicino in nekaj podobnega lahko pričakujemo v njegovem nadaljevanju, v mikrobiomskem projektu. Izjemno hitro razvijajoče tehnike sekveniranja so navrgle ogromne količine podatkov, ni pa še na voljo dovolj kvalitetnih metod za obdelavo teh »big data« podatkovnih baz, ki bi zadovoljivo odgovorile na bistvena vprašanja »vzrok – posledica«.