HGT in filogenija

Organizatorjem je na letošnjem 158. srečanju britanske Society for General Microbiology uspelo na simpoziju Eukaryotic Evolution zbrati res izjemne predavatelje: kanadskega W.F. Doolittla, kalifornijskega J. Lakea, W. Martina iz Duesseldorfa, T. Cavalier-Smitha iz Oxforda in še nekatera znana imena.

Ob velikih razlikah med predavatelji v teoretskih videnjih zgodnje evolucije, je vendar bilo mogoče čutiti soglasje, da smo od Darwinove želje po oblikovanju »drevesa, ki bi predstavljalo vsa velika naravna kraljestva« dlje, kot se je zdelo pred časom. In da obseg »horizontalnega (lateralnega) genskega prenosa (HGT)«, ki ga v nepričakovanem obsegu razkriva genomika prej kaže na klasifikacijo v obliki mreže kot drevesa. Kot pravi Lake: »…da obsežnost HGT lahko teoretično zabriše večino zgodovine življenja zapisane v DNA«, kar pomeni, da smo bolj nemočni, kot so prvotno kazali uspehi, ki jih je napovedovala molekularna filogenija. Doolittle povzema: »… do nedavna je veljalo v biologiji soglasje, da so se zgodnji potomci prokariontske celice kot zadnjega skupnega prednika (LUCA) razdelili v dve skupini: v bakterije in arheje. Arheje so kasneje bile izhodišče za evkarionte, ki so postopoma z endosimbiozo pridobili različne organele (mitohondrije, kloroplaste…).« Novejša spoznanja žal to soglasje rušijo, predvsem v svetu prokariontov naj bi bil obseg HGT, ki je prispeval k njihovi evoluciji pomembnejši, kot ga prispeva vertikalna evolucija (v t. i. klonski teoriji). In tudi evkarionti kažejo nepričakovan obseg deleža HGT. Pri tem je prenos genov v HGT v veliki meri odvisen od njihove funkcije. Geni, ki npr. sodelujejo v prepisovanju, prevajanju (informacijski geni) se redkeje horizontalno prenašajo kot geni, ki določajo presnovne funkcije (operacijski geni). Skoraj pesimistično organizator parafrazira trditev Dobzhansky-ga: »Evolucija je luč, ki pojasni vsa dejstva« in se ob tem vpraša: »…ali to drži tudi za ključni evkarionski sistem – za evkariontski celični cikel?«