12 april, 2006
Bakterijsko lepilo
Kot pišejo v Nature Physics, izdelujejo najmočnejše lepilo bakterije Caulobacter crescentus. Ugotovili so, da glikoproteini s katerimi se te bakterije pripenjajo na površino, ko oblikujejo bakterijsko trato (rečemo ji tudi biofilm) v vodnih okoljih, vzdržijo vlek 70 newtonov na kvadratni milimeter, medtem ko se današnja »super« lepila upirajo le do 25 newtonov/mm2.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Se strinjam. Enako je z genetsko spremenjeno hrano (če se ne motim, sem spadajo tudi omenjeni jogurti).
OdgovoriIzbrišiVesna
Kot kaže dobiva naš blog svojo pravo podobo in postaja pripravljavcu zaresno veselje. Vse več je namreč komentarjev in to z zanimivimi poudarki.
OdgovoriIzbrišiPrav tako me je v zadnjem času razveselil večji javni interes za blogosfero, ki ga je izrazito podprlo tudi klepetanje treh opaznejših slovenskih blogarjev v TV oddaji Studio City. Ne nazadnje so se tudi v komentarjih na njihovih blogih, ki so povezani v Jonasovem blogarskem portalu Rozina http://www.rozina.si/index.html pojavili zanimivi razmisleki o t. i. strokovnih blogih, ki si vse bolj pridobivajo »prostor pod soncem« tudi pri nas.
Pa vrnimo se k našim tokratnim komentarjem. Najprej naj podprem zaupanje v prodor nekaterih aktualnih industrijskih biotehnoloških aplikacij, kjer je zanimiv primer prav superlepilo. Imeti pa bo treba nekoliko več potrpljenja za njihovo uveljavitev, saj so v razvoju še zelo mlada na drugi strani pa imajo hudega tekmeca v izdelkih, ki temeljijo na petrokemičnih surovinah. Pa zaupajmo: kakovost na koncu zmaga.
Še bolj zanimiv je komentar k naši jogurtni sceni, kjer naš komentator pravilno ugotavlja, da se trženjska strategija previdno ogiba besed, ki bi pri kupcu lahko sprožile pomislek ali odpor. Pa saj se spominjamo zgodnejše biotehnološke zgodovine, ko so pričakovali, da bo s pomočjo namnoževanja mikrobne biomase mogoče rešiti del oskrbe človeštva z beljakovinskimi hranili. In že takrat so načrtovalci kot pomembno nalogo pri načrtovanju proizvodnje iskali tudi ustrezno poimenovanje te nove skupine hranil. Preden bi se lahko spontano uveljavilo ime »bakterijski protein«so ponudili besedno zvezo »enocelične beljakovine« (single cell protein). Čeprav se kasneje pričakovanja o razmahu te proizvodnje zaradi drugačnih od trženjskih razlogov niso povsem uresničila, ostaja to še naprej zanimiv razvojni segment v biotehnologiji. Kar pa zadeva označevanje naših probiotičnih izdelkov naj priznam, da tudi mene zelo motijo imena, kot jih srečujemo: ta, ki ga omenja naš komentator, je značilen primer neustreznega piarovstva. Nič ne bi škodilo, ko bi odgovorni poiskali stik z mikrobiološko stroko; potem ne bi bilo novih slaboumnih imen in še bolj neustreznih izgovarjav v zvočnih reklamah. Tu vsi izgubljamo!