V tretji avgustovski številki revije Nature je mikrobiolog Martin Blaser objavil zanimiv, na nek način tudi provokativen članek »Antibiotic overuse: Stop the killing of beneficial bacteria«. Kot provokativnega članek oceni tudi znana revija Wired, ki pa se z avtorjem več kot toliko ne spušča v razpravo.
V svojem razmišljanju, v nadaljevanju pa tudi pri svetovanju, Blaser skuša preusmeriti sicer prevladujočo pozornost od uporabe, zlasti prekomerne uporabe antibiotikov, ki je vzrok nastajanja mikrobne odpornosti nanje, k vplivu antibiotikov na mikrobno združbo, mikrobiom, predvsem tistega v prebavilih. Ta vpliv označuje kot pomembnejšega pri presoji vpliva na človekovo zdravje.
Opozorilo utemelji s podatkom, da v ZDA mladenič/mladenka do 18. leta prejmeta 10 do 20 terapij z antibiotiki, pri čemer seveda prizna, da je ta praksa pomemben dejavnik v ozadju današnjega doživetja človeka, ki se v poprečju pomika k 80. letom.
Nadaljuje pa s podmeno, utemeljeno z njegovimi lastnimi laboratorijskimi izkušnjami in poročili drugih avtorjev, da je vpliv antibiotikov na koristno mikrobno združbo uničujoč, tak, da si ta nikoli več povsem ne opomore. In nato zaide v ne povsem utemeljene domneve, da so te temeljite spremembe mikrobioma razlog za povečano občutljivost za infekcije in za pojav nekaterih obolenj, katerih frekvenca se je v zadnjih letih povečala, kot je npr. debelost, sladkorna bolezen tipa 1, alergije in astma. Sicer se previdno omeji v svoji podmeni s predlogom, da je treba ta razmerja še preučiti, vendar pa istočasno takoj predlaga ukrepe. Zanimivo, naveže na evolucijsko ozadje nastanka sobivanja mikrobne združbe z gostiteljskimi organizmi, ki tem prinaša številne prednosti. Vendar potem Blaser v predlaganih ukrepih kar nekako pozabi na evolucijske zakonitosti. V zgodbo pripelje zaradi podkrepitve svoje teze še konkreten primer poselitve želodca z bakterijo Helicobacter pylori, ki naj bi v začetku prejšnjega stoletja poseljevala želodec vsakega človeka, danes pa jo v razvitem svetu najdemo le še pri 6% otrok. Antibiotiki naj bi bili deloma razlog tega izginjanja, ki bi pa naj imelo za posledico spremljajoče pojavljanje obolenj kot so gastroezofagealni refluks in rak požiralnika, okrepi pa svojo tezo še s podmeno, da je mogoče izginotje H. pylori pri otrocih povezati tudi z večjo pojavnostjo astme, senenega nahoda in kožnih alergij.
V nadaljevanju avtor izreče zanimiv stavek, na katerem je mogoče temeljiti našo nadaljnjo razpravo, pravi namreč: “Vsaka naslednja generacija začenja življenje z manjšim darilom starih mikroorganizmov kot predhodna.” In v nadaljevanju, kljub temu, da sicer prizna, da dogajanja v razvoju mikrobioma še preslabo razumemo, pogumno svetuje, da bi naj omejili uporabo antibiotikov v nosečnosti in v dobi odraščanja! Sprašujem, ali ima v mislih tudi korektno indicirano uporabo?
Vsekakor lahko pritegnem vsakemu razumnemu omejevanju uporabe antibiotikov, vendar je treba pri navezovanju na problem kvalitete mikrobioma vendarle upoštevati tudi zakonitosti razvoja mikrobnih združb s katerimi sobivamo: v prebavilih, na različnih drugih sluznicah in na koži. Originalna poselitev se zgodi ob rojstvu, poglavitni mikrobni vir je večinoma sluznica rodil matere. To pa naseljuje mikrobna združba, ki je bila skozi generacije v svojem razvoju izpostavljena okoljskemu pritisku različnih dejavnikov: medmikrobnim konkurenčnim in sožitnim dogajanjem, imunski obrambi gostitelja in seveda tudi robustnim vplivom fizičnega in kemijskega okolja, kamor lahko uvrstimo zlasti v prebavilih vpliv prehrane in tudi vpliv antibiotikov. In k temu slednjemu vplivu dodajam vprašanje: v kolikšni meri mu velja pripisovati katastrofalen vpliv, če npr. v članku skupine avtorjev pod vodstvom Vanesse M. D’Costa iz revije Nature tega tedna pod naslovom »Antibiotic resistance is ancient« lahko preberemo, da so ugotovili rezistenčne gene proti antibiotikom tudi v talnih vzorcih starih več kot 30.000 let. Antibiotiki so že po svoji osnovni definiciji biološki regulatorji tudi evolucijskega dogajanja torej je njihov vpliv od nekdaj dejavnik evolucijske medigre. Seveda: koncentracijskega vpliva, ki je posledica močno intenzivirane terapevtske rabe teh učinkovin, ni mogoče podcenjevati. Da bi pa, preden natančneje poznamo znotrajmikrobiomske vplive, zgolj zaradi podmene, da uporaba antibiotikov siromaši biotsko pestrost človekovih mikrobiomov, omejili njihovo uporabo tudi v nedvomno indiciranih primerih terapije? Potem mi je pa za omejitev rabe antibiotikov že bolj všeč razlog, da povečana zlasti pa nesmotrna raba antibiotikov do ogrožajoče stopnje povečuje odpornost mikroorganizmov na antibiotike, ki lahko konča v katastrofalni multipli rezistenci in da je zavoljo tega potrebno povleči zavoro.
Nato pa v članku znova pridemo do dela, kjer lahko avtorju pritegnem ob nekem njegovem drugem predlogu. Ko namreč svetuje, da bi iskali učinkovitejše probiotike s katerimi bi sanirali z antibiotiki prizadeto mikrobno združbo mikrobioma. In tu naj spomnim na zapis v blogu, kjer sem predstavil delo raziskovalcev washingtonske univerze pri razvoju t. i. »osebne človekove mikrobiote«. Ta bi vsekakor najhitreje zagotavljala okrevanje mikrobne združbe, ki jo je npr. prizadela antibiotska terapija ali pa je njeno ravnotežje porušeno iz drugega vzroka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar