O tem, ali se v strokovnem pisanju, konkretneje v mikrobioloških tekstih, vedno ustrezno izražamo, nas skuša opozoriti znani mikrobiolog in pisec Bernard Dixon. Nekatere njegove pripombe o slabi rabi so seveda vezane na specifično uporabo v angleškem jeziku, nekaj pa je tudi takih, na katere lahko naletimo tudi v drugih jezikih. Tako lahko brez dvoma pritegnemo njegovemu ugovoru proti uporabi sintagme “genetska koda” (v odvisnosti od smisla tudi “genska koda”) namesto “kodiranega zaporedja v genomu”, ker ga je občasno mogoče zaslediti v tudi v našem popularnem žurnalističnem pisanju. Zelo umesten je tudi Dixonov pomislek o preveč razširjeni rabi pojma “supermikrob” (v angl. “superbug”), ker ga uporabljajo za označevanje zelo različnih mikrobnih lastnosti pri čemer je bralca lahko samo zbegan. Tako nekateri s tem pojmom opisujejo mikroorganizme, ki so prilagojeni na življenje v ekstremnih okoljih, drugi posebno patogene mikroorganizme in tretji zopet take, ki so odporni na večino antibiotikov. Dixonu lahko pritegnemo npr. tudi pri zavračanju besede “metodologija” namesto “metoda”, ker je prva pač brez potrebe pompozna. V zaključku svojega zapisa Dixon zelo korektno prizna, da je vendar treba tudi pri presoji izražanja v stroki upoštevati razvoj jezika, vendar ne na škodo poglavitne naloge jezika. Najprej so poskusi spreminjanja izrazov lahko majhni in zato nepomembni, drugi pa lahko izboljšajo izpovednost besed in s tem razumljivost teksta. Tudi ni nič narobe, če iščemo nove, izpovednejše besede, s tem pa, da jih uvajamo v rabo npr. za določen pojav ali lastnost s potrpežljivostjo in doslednostjo. (Hvala kolegu dr. Odiču, ker me je opozoril na Dixonov članek).
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar