Ko je dr. S. Halstead v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na temelju svojih kliničnih opazovanj oblikoval hipotezo, da lahko prisotnost majhne količine protiteles, tako imenovana subnevtralizacijska raven, ob (ponovni) infekciji z virusi denga povzroči resnejši potek obolenja kot pri bolnikih, ki so prvič prišli v stik z virusom. Mrzlico denga povzročajo flavivirusi, ki jih na človeka prenašajo komarji, bolezen pa se kaže v dveh oblikah, kot resni gripi podobno obolenje ali pa kot hemoragična mrzlica, ki jo spremlja t. i. denga šok sindrom in se neredko konča s smrtjo.
Dr. Halstead takrat za potrditev svoje predpostavke, ki so jo poimenovali »od protiteles odvisna okrepitev infekcije s protitelesi (“antibody-dependent enhancement of infection – ADE”), žal ni imel na voljo živalskega modela na katerem bi lahko preveril to svojo predpostavko. Klinični podatki pa so mu močno pritrjevali, saj je običajno pri bolnikih z resnejšim potekom bolezni bilo mogoče prepoznati sekundarni imunski odgovor, resneje pa so tudi zbolevali otroci, katerih matere so prebolele dengo. Soočen je bil torej s presenetljivim pojavom, ko naj bi imunski obrambni odziv bil pravzaprav za organizem škodljiv.
Zdaj pa je kot kaže raziskovalcem na ameriškem Inštitutu La Jolla pod vodstvom dr. S. Shreste uspelo na modelu z mišmi Halsteadovo hipotezo potrditi. Ob tem pa izrazito poudarjajo previdnost pri razvoju vakcine prav zaradi ADE paradoksa. Potrebno bo namreč razviti vakcino proti vsem štirim znanim serotipom virusa. Infekcija z enim od serotipov sicer zagotovi doživljenjsko imunost, vendar zgolj proti temu serotipu. Ob infekciji z drugim serotipom, ki bi sledila, količina in kvaliteta prisotnih protiteles ne zadostuje za nevtralizacijo virusa, sproži pa se tudi specifičen dodaten imunski odziv, ki vključuje doslej nepričakovano vpletenost jetrnih celic iz skupine sinusoidalnih endotelnih celic namesto makrofagov in dendritičnih celic, kar uvede specifičen potek omenjenega ADE fenomena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar