25 november, 2006

In še ena na temo iGEM 2006

Pisal mi je študent. Iz skupine tekmovalcev, ki se je pred štirinajstimi dnevi vrnila iz Amerike. In me je pisanje užalostilo. Vpletenost izraziteje spreminja čustva, navdušenje slepi. To je razlog, da nisem neobremenjen presojevalec in komentator in bi mi morda kdo tudi svetoval, da se vzdržim pripomb. Pa se ne bom, ker se mi je med čustvi oglasila tudi prizadetost. In ker vsakomur in vedno ostaja pravica do lastnega stališča bom prihodnje besede vendar zapisal. Tudi v bran svojih študentov, ki čutim, da so rahlo razočarani, ko so iz okolja evforičnega slavljenja, s katerim so jih venčali tujci, doživeli po prihodu domov sicer čestitke, ki pa niso segle preko prizanesljivega trepljanja po ramenih. Svetla izjema je bila prijazna prireditev na Kemijskem inštitutu, ki jo je tudi ustrezno okrasila prisotnost vodstva ljubljanske Univerze in vodstva Kemijskega inštituta. Vendar pri tem se je ustavilo, ali vsaj javnost ni zaznala, da bi bilo za uspeh še komu mar. Pa sem si rekel, če ni mar prvi veji oblasti in ne drugi veji oblasti, morda pa bo četrta veja oblasti izkoristila trenutek. In sem iskal po časnikih, v evforičnem pričakovanju sem najprej pogledoval po mastno zapisanih črkovnih naborih na naslovnicah, potem po skromnejših drugih in tretjih straneh in končno še v bolj kasnih časopisnih straneh. Pa nič, ali skoraj nič. Res da so trenutno novinarji zelo angažirani v hudih zgodbah, pa evro, pa Romi, pa pravica do splava, pa prihodnji predsednik … In vmes še tista zgodba o sloganu v kateri smo polni občutkov ljubezni. A namesto, da bi se namesto sloganu promotorji posvetili priložnosti, ki jim jo je na pladnju ponudil svet, da povečajo prepoznavnost dežele na sončni, oni raje delajo slogane … Veliki SVET, sicer neprijazen do majhnih, nevplivnih, zakotnih, nenadoma opozori, da lahko tudi majhni sedejo na Olimp. Biti najboljši med 37 najboljšimi je dovolj velik zalogaj, da bi bilo mogoče tudi ko bi nihče ne delal ob dogodku posebnega kravala, ustvariti veliko zgodbo. In da se prav razumemo, sploh ni treba delati zgodbe, zgodba je že tu, treba jo je le preliti v obče razumljen jezik, dodati nekaj intervjujev, morda kakšen vtis tujcev, pa bi bilo… Pa saj to znamo, to znamo, ko zmagajo nogometaši, ko uspejo rokometaši, ko slavimo atlete. Ko pa pridemo do izobraževanja in znanosti pa kaže, kot da se ta zalogaj nekomu zatakne v grlu. Nepojmljivo.

3 komentarji:

  1. Sam se že sprašujem, zakaj so naravoslovne vede tako zapostavljene. Dejstvo je, da se naravoslovcev v medijih udejstvuje bore malo. Največ je seveda filozofov s svojo umetnostjo ter DIF in FDVjevcev, pa kak pravnik bi se še našel in ekonomist. V soboto je imelo društvo biologov srečanje na temo s podobno problematiko (prepoznavnost biologije v sloveniji ipd.).

    Po eni strani pa bi upal kazati prst na medije, ki, kot že omenjate, ne pobere takih "cake walk" štorij. Sam bi rekel, da se na naravoslovje zelo malo spoznajo, in o tem pišejo samo, ko gre o kaki zanimivosti o spolnosti ali kaj, kar po njihovem apelira na širšo javnost, dviga prodajanost/gledanost... Začaran krog, ko nihče ne ve kaj je vzrok in kaj posledica.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je pa še bolj zanimivo to, velikokrat pri poročilih (ali podobnih oddajah) promovirajo znanje. Pravijo, da le z našim znanjem bomo prepoznavni v EU, da ker je Slovenija majhna moramo biti ponosni na naše veliko znanje, naše znanje je vse kar imamo,...

    Ko pa naše znanje res nekaj doseže....pa nič.

    Tukaj nekaj prav zares ni OK.

    LP, R.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ekipa bo predstavila svoje vtise in projekt 20.12.2006 ob 1630 v P2 v Biološkem središču.

    OdgovoriIzbriši