18 januar, 2006
Množica bakterij v želodcu
Dr. David Relman, profesor medicine in mikrobiologije na Stanford's School of Medicine priznava, da ga je najdba DNA dokaza o bogatem naboru bakterijskih vrst v želodcu pri človeku, govora je o preko 100 različnih vrstah, presenetila. Želodec zaradi hitre pasaže hrane in izjemno nizke vrednosti pH njegove vsebine velja za izrazito negostoljubno okolje za mikroorganizme. Raziskovalci na Stanfordu pa so v biopsijskih vzorcih želodčnega tkiva pri 23 osebah na osnovi DNA ugotovili prisotnost vsaj 128 različnih vrst bakterij. Torej ne gre zgolj za bakterijo, ki je zaradi Nobelove nagrade za medicino za leto 2005 njenima odkriteljema Marshallu in Warrenu znova našla mesto v stolpcih svetovnih časnikov. Mislimo na Helicobacter pylori . Ne, v želodcu je bilo najdenih preko sto še drugih bakterijskih vrst med njimi tudi tako trdoživih, kot jih sicer lahko najdemo v radioaktivnih odpadkih. Taki so npr. deinokokih, mikroorganizmih z izjemno sposobnostjo popravljanja z ionizirnim sevanjem poškodovane DNA ( Deinococcus radiodurans ), kar jim omogoča preživetje tudi v radioaktivnem okolju in katerih DNA sledove so tudi našli v želodčnih vzorcih.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Zanimivo. Mogoče malo manj presenetljivo, ker so ta bitja zelo prilagodljiva na razmere v okolju. A kljub temu je to visoka številka. Kako je s kompeticijo v želodcu?! Ali so le izbirčni gurmani?
OdgovoriIzbrišiNisem vedela, da obstajajo tudi organizmi, ki "prostovoljno" živijo v radioaktivnem okolju. Zanimivo je to, da kljub temu, da so napake v DNK zaradi sevanja pogoste(?!), izbrali pot odpravljanja le-teh (kombinacij napak mora biti ogromno) in ne "izselitve" iz te niše.
Vesna
Kot rečeno je število vrst presenetilo tudi raziskovalca Relmana. Vendar se zdaj po pravilu dogaja, da v ekoloških študijah, kjer uporabljamo sodobne molekularne metode, odkrivamo doslej nepričakovano biotsko raznolikost.
OdgovoriIzbrišiOmenjena študija bo zdaj nedvomno sprožila nove raziskave o vlogi najdenih mikrobnih skupin in vrst. Gotovo so vmes tudi t. i. "pasanti", torej naključni prebivalci, veliko pa bo gotovo "indigenih" mikrobnih vrst, ki imajo tudi v želodcu svojo nišo.
Kar zadeva pa deinokoke: so zelo "ubikvitarni", najdemo jih v okoljih, kjer različni vplivi (fizikalni in kemijski) izrazito sesuvajo zgradbo jedrovine. Tako so jih našli tudi visoko v atmosferi, kjer ultravijolično sevanje izloča druge, neprilagojene mikroorganizme. Prav zaradi izjemne učinkovitosti popravljalnih mehanizmov DNK so priljubljen raziskovalni objekt.