O škodi zaradi opuščanja cepljenja

O obsegu škode in o neprijetnostih, ki nastanejo, če zaradi opuščanja cepljenja pride do izbruha infekcijske bolezni, pred katero se lahko sicer z vakcinacijo zavarujemo, piše na primeru manjšega incidenta z izbruhom ošpic v ameriški zvezni državi Arizona, ki ga je k sreči bilo mogoče omejiti, članek v reviji Wired.

Vsekakor se velja dvakrat zamisliti, predvsem pa temeljito posvetovati z zdravniki, preden se iz kakršnegakoli razloga, morda tudi opravičljivega, odločimo za opustitev cepljenja. Vse prelahkotno se odločajo posamezniki, ki se izrekajo proti cepljenju, še huje pa je, da prepričujejo tudi druge o opustitvi cepilne zaščite predvsem otrok, zaradi katere se je v preteklem stoletju razširjenost infekcijskih bolezni dramatično zmanjšala, oz. je prišlo celo do izkoreninjenja npr. črnih koz.    

Bakterijska radijska komunikacija.

Teoretični fiziki so ponudili podmeno, kako bi morda lahko bakterije ustvarjale in prenašale elektromagnetno valovanje v območju radijskih valov. Najdba je v zgodnji fazi oblikovanja v hipotezo, kot beremo v reviji Wired. Avtorji Widom in skupina, ki so objavili prispevek v arhivu s predodtisi arXiv, navezujejo svoje predpostavke na zaznavo elektromagnetnega valovanja, ki naj bi imelo izvor v  bakterijski DNK, o čemer so pred časom poročali Montagnier in sod. in skušajo pojavu dodati teoretično utemeljitev. Valovanju pripisujejo morebitno vlogo znotrajcelične in medcelične komunikacije.

Ali uničiti ohranjene seve virusa črnih koz?

Na virus črnih koz je vezanih kar nekaj mejnikov. Je povzročitelj iz skupine bolezni, ki so v različnih obdobjih človekovega obstoja pomorila največ ljudi, ta virus je bil med prvimi, ki so ga zelo natančno preučili in bil je prvi proti kateremu je bila razvita učinkovita vakcinacija (Jenner leta 1796). Črne koze so bile prva bolezen, ki je bila leta 1980 proglašena kot izkoreninjena. Samo dve državi v svetu uradno hranita kulture tega virusa, Združene države Amerike in Rusija. Zadnja leta poteka živahna razprava ali bi bilo potrebno te zaloge uničiti. Nekatere misli v podporo in proti temu načrtu, o katerem bo leto razpravljala tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), najdete v tem zanimivem zapisu.

Črevesni mikrobi lahko ogrožajo

V zadnjih letih lahko opazujemo izjemno naraščanje preučevanja mikrobiote, zlasti tiste v prebavnem traktu. O tem sem že pisal. Seveda je zanimanje razumljivo, če upoštevamo, da črevesna mikrobna združba pomembno sodeluje v prebavi in presnovi gostiteljevega organizma. Povsem v skladu s tem je mogoče razumeti tudi nedavne raziskave, v katerih ugotavljajo, da določeni mikroorganizmi pri razgradnji maščob v črevesu proizvajajo ali pa sodelujejo pri sestavljanju spojin, ki povečujejo tveganje za nastajanje srčnožilnih bolezni.

Z nanodelci nad mikroorganizme

Tokrat prihaja novica zanimiva za mikrobiologe, zlasti tiste, ki se borijo s patogenimi mikrobi iz nanotehnoloških laboratorijev. Raziskovalci IBM in Inštituta za bioinženirstvo in nanotehnologijo iz Singapura so razvili biološko razgradljive in samosestavljive nanodelce, ki učinkovito ubijajo patogene mikroorganizme, tudi take, ki so odporni proti več različnim antibiotikom. Članek je bil pravkar objavljen v Nature Chemistry.

Sožitje alg in vretenčarjev

Nenavadno sožitno razmerje alge in močerada so razkrili raziskovalci na kanadski Dalhousie University iz Halifaxa.  Celice alg simbiontsko živijo v jajčecih močerada in posebno presenetljivo je, da oskrbujejo partnersko organizem torej embrijo s kisikom, medtem ko se alga okorišča z dušikovimi spojinami jajčeca. In še bolj nenavadna je podmena, da najbrž močeradovo jajčece “podeduje” alge od staršev, torej po poti t.i. vertikalnega prenosa, ker so alge odkrili tudi v reprodukcijskih organih starševske dvoživke. 

“Osebna” črevesna mikrobiota

Že kar nekaj časa poznamo prakso shranjevanja celic in tkiv v celičnih bankah. Najbolj znano je brez dvoma shranjevanje krvi, med bolj zanimivimi pa je npr. v svetu uveljavljen postopek shranjevanja popkovne krvi, ki naj bi predstavljala vir izvornih celic za primer potreb po avtolognih celicah v kasnejšem življenju otroka/odraslega. Zdaj pa se obeta še nova možnost shranjevanja žive biomase povezane z našim telesom, tokrat iz nekoliko bolj nenavadnega vira. Ameriški  raziskovalci so objavili raziskavo o možnosti shranjevanja črevesne mikrobiote, torej mikrobne združbe, ki naseljuje naš prebavni trakt, z namenom njenega nadomeščanja v primeru kasnejše potrebe. Mikrobna združba posameznika je specifične sestave, je pa tudi spremenljiva zaradi različnih vplivov. Če je sprememba mikrobiote posledica patološkega stanja v prebavilih ali pa je celo sprememba mikrobne združbe vzrok za prebavno patologijo, potem postane zanimiva možnost obnovitve mikrobne združbe v stanje pred nastopom bolezenskega stanja. Pogost vzrok za temeljito in kritično spremembo mikrobne združbe v prebavilih je npr. uživanje zlasti širokospektralnih antibiotikov. V določeni a omejeni meri je mogoče motnje, ki jih spremlja taka disbioza, kot pravimo stanju sesutja naravne mikrobne poseljenosti prebavil, popravljati z dodajanjem kultur t.i. probiotičnih mikroorganizmov. Zdravljenje večine težav, ki jih spremlja disbioza pa bi lahko v učinkovitejši meri podprli z obnovitvijo avtohtone mikrobiote. V to smer so bile do nedavna usmerjane raziskave nadomestitve črevesne združbe z materialom črevesne vsebine zdravega a heterolognega dajalca. Ker pa smo rekli, da je sestava združbe značilna za posameznika je prikladnejša možnost, da bi mikrobno združbo, shranjeno v nekem predhodnem obdobju, vsekakor pa po možnosti v obdobju odraslosti, ohranili, po potrebi pa tudi namnožili. Posebno ta zadnji ukrep je doslej predstavljal ključno težavo, namnoževanje črevesne mikrobiote v laboratorijskih pogojih je namreč skrajno težavno. Raziskava ameriške skupine iz medicinske fakultete washingtonske univerze pa najavlja rešitev tako problema namnoževanja specifične in raznolike sestave izbrane mikrobne združbe, predvsem pa zagotavlja tudi možnost njene prepoznave. Klasična analiza celotne palete mikroorganizmov s pomočjo klasične tehnike gojenja in identifikacije mikroorganizmov iz prebavil, je namreč za ta namen neuporabna. Novi pristopi, ki temeljijo na preverjanju zapisa genetskega nabora članov mikrobiote pa omogoča prav to: preveritev ustreznosti sestave v “osebni mikrobni združbi”. In tako definirano združbo lahko nato po potrebi  vnesemo v prebavila prejemnika.