Ogljikovodiki kot sestavina surove nafte in naravnega plina so med obilneje zastopanimi snovmi na zemlji. Kljub temu, da jih človek učinkovito uporablja za energetsko oskrbo, so pri sobni temperaturi sorazmerno nereaktivni in jih npr. mikroorganizmi le stežka uporabijo kot vir energije, zlasti v pogojih, ko je odsoten kisik. Vendar pa poznamo mikroorganizme, ki uspejo razgraditi ogljikovodike tudi brez kisika in sploh jih ni tako malo ter jih prav v novejšem času odkrivajo v vse večjem številu, kot pravi prof. dr. Friedrich Widdel iz Inštituta Max Planck za morsko mikrobiologijo v nemškem Bremnu. Le iskati jih moramo na nekoliko nenavadnih mestih. Evolucijska zgodovina teh mikroorganizmov je pravzaprav zelo dolga, saj te bakterije in arheje živijo na ogljikovodikih že od zgodnjih obdobij nastanka življenja na zemlji in od tod tudi njihova danes opazovana raznolikost. Najdemo jih v sedimentih in v mulju oceanskih globin, v usedenih naftnih zaplatah v podmorju, ki izvirajo iz nesreč naftnega razlitja, prisotne so v pronicajočih podvodnih izvirih nafte in zemeljskega plina in celo v naftnih rezervoarjih. Posebno zanimive so simbiontske povezave bakterij in arhej, ki prestrezajo metan iz podvodnih sedimentov ter tako zmanjšujejo tveganje zaradi uhajanja tega kritičnega toplogrednega plina. In druge zopet, ki pomagajo v bioremediaciji z ogljikovodiki kontaminiranih podtalnih vodonosnikov. Dr. Widdel napoveduje ob nadalnjem razkrivanju danes še ne povsem razumljenega mikrobnega razkroja ogljikovodikov možnosti za še učinkovitejšo kontrolo toplogrednih plinov in boljše razumevanje vloge teh organizmov v naravnem kroženju ogljika.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar