Nukleolinus – ponovno odkrit

V standardni nabor celičnih komponent bo treba vključiti nov element, pravzaprav ga bo treba vključiti ponovno, saj je bil odkrit že pred 150 leti, a je bil nato pozabljen. Nukleolinus je celična sestavina v jedru številnih celic, vključno z nevretenčarskimi jajčnimi celicami in nekaterimi celicami sesalcev. Skupina raziskovalcev iz Marine Biological Laboratory’s (MBL) v Woods Holeu in iz univerze Illinois v Urbani je predstavila najdbo v Proceedings of the National Academy of Sciences  (PNAS) ob tem, ko je opisala tudi metodo opazovanja, ki premošča dosedanje težave pri opazovanju nukleolina. Strukturi pripisujejo vlogo pri delitvi celice.

Kajenje in periodontalna obolenja

Kadilcem, ki so po običaju nezaupljivi do vseh, ki jim svetujejo opustitev razvade, se bo ta vest morda zdela za lase privlečena in samo nov korak v splošni protikadilski kampanji. Vendar naj bi opustitev kajenja zmanjšala število nezaželenih bakterij, ki jih nadomestijo bakterije ugodnega poteka periodontalnih obolenj, kot ugotavlja skupina raziskovalcev iz ameriških univerz Ohio State in  Columbus ter britanske univerze iz Newcastla v objavi v Journal of Clinical Microbiology. Rezultati podpirajo kritični pomen svetovanja odvajanja kajenja v periodontalni terapiji.

Multipla skleroza in bakterije prebavil

Raziskovalci kalifornijskega tehnološkega instituta (Caltech) v svoji raziskavi opozarjajo na morebitno povezavo med multiplo sklerozo (MS) in bakterijami prebavne cevi. Seveda ne trdijo, da bakterije neposredno povzročajo MS, naj bi pa sodelovale pri ustvarjanju pogojev, ob katerih se bolezen lahko razvije.

Kaj je “bakterijoterapija”

Svobodni znanstveni publicist Carl Zimmer je pred nedavnim v New York Timesu predstavil morebitno novo terapevtsko možnost, imenovano “bakterijoterapija” ali “fekalna transplantacija”. Opisal je izkušnjo dr. A. Khorutsa, gastroenterologa iz Univerze v Minnesoti, ki je s to metodo ozdravil hudo črevesno infekcijo, povzročeno z bakterijo Clostridium difficile. Njegova pacientka je mesece trpela za hudo diarejo, ki jo je izčrpavala ob grožnji, da jo tudi usmrti. Po neuspešni uporabi različnih antibiotikov se je dr. Khoruts odločil za transplantacijo. Vendar ne za prenos tkiva, ampak je prenesel v debelo črevo pacientke manjši vzorec črevesne vsebine njenega soproga. Diareje je izginila po enem dnevu in se od takrat, (to je bilo leta 2008), ni vrnila. Zdravnik in njegovi sodelavci pa se niso zadovoljili zgolj s tem rezultatom; preučili so tudi genetski zapis bakterij v črevesu pacientke pred in po transplantaciji. Pred posegom je bila mikrobna združba v obupnem stanju, tega, kar velja kot “normalna flora”, sploh ni bilo mogoče najti. Štirinajst dni po transplantaciji je mikrobno združbo v zdravljenem črevesu že obvladovala mikrobna združba, prenesena iz črevesa njenega moža.

Od takrat so dr. Khoruts in sodelavci in izvedli še 15 takih transplantaciji in s trinajstimi so ozdravili svoje paciente. Zdaj preučujejo katere mikrobne vrste so posebno pomembne za pregon Clostridium difficile iz črevesa. Zavedajo se kompleksnosti vprašanja in da še zdaleč niso pri dokončnem odgovoru, vendar obeti so odlični.

Carl Zimmer nam v svoje članku predstavlja tudi širše ozadje mikrobiomike, področja, ki se nezadržno širi in odpira številne možnosti, s posebnim poudarkom prav v področju zdravstvenega varstva.

Komarji, ki ne prenašajo malarije

Raziskovalci iz Univerze v Arizoni so vzredili gensko spremenjene komarje, ki so v 100% odporni  proti povzročiteljem malarije in torej ne prenašajo bolezni na človeka. To lastnost posredujejo komarji tudi svojim potomcem. Seveda pa je pred raziskovalci zdaj najtežji del naloge, namreč kako dodatno podeliti spremenjenim komarjem kompetitivno prednost, da bodo lahko v okolju izpodrinili naravno populacijo insektov. Žal velja prepričanje, da je ta korak oddaljen še leta.

Virusi v prebavilih

Preučevanju bakterijske poselitve prebavnega trakta (projekt Microbiome) se je zdaj pridružila še študija virusov v prebavilih. Raziskava razkriva, da ima vsaka oseba značilen nabor virusov (večinoma gre za bakteriofage) in da se ta sestava v času ne spreminja močno. Virusna poselitev prebavil pri bližnjih sorodnikih (preučevano tudi pri enojajčnih dvojčkih in njihovih materah) pa ni tako enoznačno podobna kot je to ugotovljeno npr. za bakterijsko združbo.

Kako med ubija bakterije

Tokratni prispevek na blogu MicrobiologyBytes povzema sveže raziskave mehanizmov, na katerih temelji znana baktericidna lastnost meda. Uporaba medu za zdravljenje ran ima dolgo zgodovino, ki jo je zasenčil šele prihod antibiotikov. Zaradi težav z odpornostjo na antibiotike pa zdaj iščejo nove rešitve protimikrobnih strategij in odtod tudi ponovno zanimanje za učinke medu.  Najprej so pojasnjevali protimikrobni učinek medu z vsebnostjo vodikovega peroksida in visoko osmolarnostjo, kasneje so ugotovili vsebnost in učinke metilglioksala, novejše raziskave pa odkrivajo tudi prisotnost čebeljega defenzina-1.