Antibiotiki kot bakterijska hrana

Na blogu Lab Rat so povzeti rezultati članka izpod peresa harvardskih avtorjev o tem, da bakterije ne samo, da uspejo proti antibiotikom oblikovati odpornost, ampak lahko antibiotike porabijo celo kot hrano. Še konkretneje, nekatere med njimi lahko antibiotike uporabijo kot edini vir ogljika.

Bakterije za biogorivo

Raziskovalci v laboratoriju Anthonyja Sinskeya na inštitutu MIT skušajo vzpodbuditi bakterije vrste Rhodococcus opacus (iz družine nokardij, ki sorodstveno ni zelo oddaljena od družine mikobakterij) k povečani proizvodnji maščob, ki bi jih bilo mogoče nato pretvoriti v biogorivo.

Servis mikrobne genske tipizacije

Podjetje Celsis Analytical Services uvaja storitev “gensko temeljenega tipiziranja sevov za mikrobno identifikacijo ob uporabi  rep-PCR tehnologije”. Kot pomemben razlog za uveljavitev postopka za industrijsko rabo navajajo: “…pridobljeni podatki omogočajo podjetjem spremljanje sezonskega spreminjanja sevov, ki se uporabljajo v proizvodnji, v izbranem časovnem obdobju…”.

L-oblike listerij

Skupina raziskovalcev na ETH Zuerich, ki jo vodi prof. dr. Martin J. Loessner je pravkar v reviji Molecular Microbiology objavila najdbo, da lahko bakterije iz skupine listerij brez celične stene ohranijo življenjske funkcije in celo patogenost, saj ne samo da preživijo, ampak se v obliki t. i. L-celic celo razmnožujejo.

Listerije, ki so znane po svoji sposobnosti znotrajceličnega preživetja v gostiteljski celici, v kontaktu z nekaterimi antibiotiki izgubijo peptidoglikansko celično steno in ohranijo zgolj plazemsko opno. V določeni fazi izgubljanja celične stene jo lahko tudi še obnovijo, ko pa preidejo v končno stanje L-oblike povratek najbrž ni več mogoč. Celice, ki jih ščiti izoosmija gostiteljske celice, v njej preživi in se celo razmnožuje z ustvarjanjem multiplih veziklov, ki imajo neokrnjen genetski nabor. L-oblike listerij naj bi preživele tudi v mleku, njihova gojitev in s tem dokazovanje pa je izjemno težavno, saj na ploščah ne rastejo, torej jih lahko gojimo le v tekočem gojišču.

Blog o novi gripi

Brazilska BVS je pripravila tematski blog “Influenza A (H1N1) Blog”, ki ga je mogoče spremljati v španščini, portugalščini in v angleščini.

Presenetljivi mikrobni simbionti škržatov

Škržati so na Univerzi Arizona povezali v raziskavah molekularnega biologa Johna McCutcheona in evolucijsko biologinjo Nancy Moran, ki sta skupaj z dodiplomskim študentom  Bradonom McDonaldom odkrila nenavadno simbiontsko bakterijo v teh insektih. Simbiont Hodgkinia cicadicola ima najmanjši nabor genov, ki je bil kdajkoli najden pri celičnem organizmu z velikostjo vsega 144 kb. Dodatno preseneča bakterija tudi po velikem deležu gvanina in citozina v DNK, doslej je namreč veljalo, da je pri manjših genomih delež obeh baz izrazito manjši, kot lahko to preberemo v PLoS Genetics odprtodostopni reviji.

Denitrifikacija je vendarle pomembna

Dolgo je veljalo, da imajo v kroženju dušika pomembno vlogo denitrifikacijske bakterije, ki v anaerobnih pogojih vračajo nitrat s pretvorbo v plinski dušik v atmosfero. Pred petnajstimi leti pa je skupina nizozemskih raziskovalcev ob študiju prehajanja dušika v procesu čiščenja odpadnih vod postavil drugačno in presenetljivo tezo, da namreč ključno vlogo pri vračanju dušika v ozračje odigrajo druge bakterije, ki to opravijo v procesu t.i. anaerobne oksidacije (proces so poimenovali “anamox”). Nizozemci so bili prepričani, da je proces anamox in ne denitrifikacija tudi ključno dogajanje v globalnem kroženju dušika. V tem so jih podprle tudi raziskave v anoksičnih vodah priobalja Peruja. Nedavno pa se je skupina raziskovalcev iz univerze Princeton ponovno lotila problema in z raziskavami v Arabskem morju, ki je znano po nizkih vsebnostih kisika in velja za največji svetovni anoksični ekosistem, so dokazali, da vendarle poglavitno vlogo pri pretvorbi nitrata imajo denitrifikatorji, ki sproščajo v ozračje dušikove okside in atmosferski dušik.      

Zanimivosti o in okoli influence

V času, ko se v pogovoru, tudi vsakdanjem, pogosto dotaknemo pandemične gripe, bo najbrž zanimivo prebrati tudi o novicah, ki niso povsem vsakdanje, ki so nekoliko poglobljene in jih piše nekdo, ki je v virologiji zares domač. Govorim o piscu bloga Virology Blog, dr. Vincentu Racaniellou, profesorju mikrobiologije na Columbia University Medical Center.