Že nekaj časa doživljamo ponoven razcvet interesa za bioenergetske rešitve, ki nas v pojavnosti zlahka spomnijo na dogajanje iz sedemdestih let prejšnjega stoletja. Tudi pri nas nismo ušli temu ponovljenemu trendu, ne nazadnje govorijo o tem nedavni posveti (>2008 in >2009).
Dovoljujem si predvsem zaradi svoje tridesetletne izkušnje z enim od bioenergentov, namreč z bioplinom, imeti vendarle nekoliko različno presojo od trenutno aktualne in ta je predvsem izrazito obremenjena s previdnostjo. In prav zato mi je všeč tekst, ki mi je prišel pravkar pred oči, namreč zapis Debunking biofules v blogu Scitable revije Nature. Članek nas opozori na nekatere kritične točke v tej tehnologiji, npr. na problematičen ogljikov odtis, s katerim so zlasti obremenjene rešitve, ki v proizvodnji bioenergije uporabljajo kot substrat koruzo (ali druge žitarice). Ta vidik bi zlahka bilo mogoče tudi nadaljevati v razmislek o etičnosti takega početja.
V nadaljevanju, prav zaradi nedorečenosti obstoječega znanja, spregovori citirani zapis tudi o raziskavah tretje generacije bioenergetskih postopkov, ki temeljijo na gojeni biomasi alg. Zapisu so dodane tudi koristne povezave do dodatnih relevantnih informacij o tej aktualni tematiki.
